WOOAAHHH! Dolgo, dolgo se nismo slišali. Res je. Mogoče sem malo za pustila vse skupaj, ker ni bilo navdiha, se mi ni dalo ali pa bog ve kaj že vse. V tem času se je zgodilo veliko in malo. Ali pa nič. *smeh*
Eh ja, stara sem 19 let od 11. decembra dalje. Novo leto sem preživela s fantom, kako da ne. Imela sva se super, pila sva (ne ne spomnim se več kaj). Pri njemu smo imeli družinsko večerjo, nekaj takšnega. Ven nisva šla iz takih in drugačnih razlogov. Od izpitov mi je uspelo narediti le izbirne predmete (VAU kok sem zdaj zakon a ne). Vendar tole ni bila ravno moja tema danes.
Kaj je smisel? Življenja namreč. To, da garamo cele dneve, da uspemo preživeti sebe ali pa zgolj družino? Ne vem. Sprijaznimo se, vsekakor ni smisel ležanje na plaži kakor pravi tista pesem. Pa vendar, ni ga. Ali pač je. Kolegica mi je rekla v petek (ko smo bili malo pod dozo alkohola in sve ustvarle filozofske debate), da ga ni. Oziroma, da je v tem da najdeš ljubljeno osebo in preživiš čas z njo. Res je. Je tudi res to, da je v zakonu narave enostavno da moramo preživeti. Pa če pade meteor ali ne. Če se nam zdi še tako bedno in nesmiselno. Borci preživijo - vsaj po mojem. Ampak jaz sem itak jaz. Če je res to smisel, da preživimo, potem res ne moremo pričakovati prizanašanja. Slej ko prej te nekaj najde, četudi iščeš najlažje poti skozi življenje. Je pa res, da smo različni karakterji. Nekateri se bodo bojevali za malenkosti, drugi za večje zadeve, tretji se sploh ne bodo, ker se jim ne da ali pa ne vidijo smisla v tem. Jaz ga v določenih zadevah res ne. In potem mi mati reče, da sem flegma. Ker se enostavno ne obremenjujem z vsem. Ja se 'obremenjujem' (beri ni mi vseeno če bom klošar, čeprav bi to včasih najraje bila zaradi lenobe ki je v meni) s tem kako bom naredila faks in si postlala življenje. To je res. Ampak? Je to to? Sicer že imam načrt s kom bom kje in kako. Kdaj bodo otroci (približno), čeprav se vse skupaj zdi bedno. Moja izbira lahko jutri umre ali pa ko bo star 90 let. Vse je relativno če vprašate mene. Ampak relativna sem tudi jaz.
Ne razumem tistih ljudi, ki lahko rečejo da bodo točno to naredili, čeprav niso nikoli prej bili v tej situaciji. Mislim, saj vsaj rečem, da bi najbrž to naredila nikoli pa ni 100%. Kako za vraga naj jaz vem kaj bi na tem mestu naredila jaz? Če sem lahko točno na takem položaju jaz čez pet let in naredim ravno obratno? Saj pravim.. Vse je relativno. S časom smo si mi zgolj olajšali zadeve. Zato da ti šef lahko teži da zamudiš. In podobne zadeve. In noben noče delati zastonj. Logično, jaz tudi nebi. Vendar potem pride dejstvo da ti vzamejo pokojnino, socialo vračaš in tisti na najvišjih stolčkih kradejo denar, ker mislijo da je to vse na svetu. Ljubezen je na svetu. ljubezen do lastnega otroka, partnerja, prijatelja in svoje družine. Ljubezen je lahko tudi do povsem tujih ljudi. Dvomim da teli 'mogočneži' na stolčkih v pisarni to sploh poznajo. Pa vendar tako je. Zakon v naravi, vedno bojo šibki in močni na lestvici. Tudi tisti nekje vmes so ponekod..
Dobrota je sirota.
Pravijo..
