Hm. Zadnje dva tedna sem sanjala čudne, čudne sanje. Ene tri ali štiri dni zapored, potem spet nič in potem spet neki napol na glas govorim k sem v napol spečem stanju in me potem Jaka (moj fant) zaslišuje, kaj za vraga naj bi to pomenilo. Jaz? Naredim samo ahh, nehi že, ker hočem spat. No na koncu mu vseeno na kratko in nejasno razložim, tako da je on na istem kakor prej - nima pojma.
Kakorkoli, povem vam ene par mojih čudaških sanj. Mislim, saj so vse čudaške. *se smeje*
1. Alieni.
Dobesedno sem sanjala da sta Jaka in še en njegov prijatelj (ki ga logično ne poznam in sem ga takrat prvič videla) imela polno škatlo hroščev (meni se zdi da so bili v bistvu mokarji - črvi nisem pa sto odstotno, vem pa da so bili neki žužki). In sta jih spustila ali so jima padli (zopet ne vem točno, je že dolgo časa od tega). Kakorkoli, v tistem trenutku se jih je pojavilo na milijone in jaz sem zganjala paniko (se mi zdi - tekla sem na okoli). Na kar sredi glavne ceste pride še nek tovornjak polen teh žužkov in jih spusti na cesto. In nato je cel ogromen val prišel preko hiš ob cesti.
Kakorkoli. Na koncu sta bila dva ta žužka v človeški obliki v neki leseni beli hišici na vodi (ameriška fora i thnik in ja dobesedno sem preskočila na to sceno) in jaz. Hiška je bila visoko nad gladino in če bi skočil čez njo bi umrl ob padcu. Zato smo bili ujeti. Hkrati so nas okoli in okoli zidali (da ne bi pobegnili skozi okna in vrata). A zadnje okno še ni bilo zazidano. Jaz sem ju po nekem filmčku zaklenila v predsobo, da mi nista sledila skozi tisto nezazidano okno (ja no wtf?) s katerega sem skočila (smrtonosni skok?) in preživela. Izkazalo se je, da sem neki posebni agent proti tem alienom (smešno). In nakoncu smo z gliserji odfrčali nekam proti kopnu, kjer smo nadaljevali pešpot po blatu med smrekami.
In to je to. *ne more verjeti kaj sanja*
In potem je tukaj tri milijone sanj, ki se jih bežno spomniš zjutraj.. Ali pa sploh ne..
2. BUM!
Te sanje so najbrž bile pred prvimi opisanimi. Pa vendar.. Smo bile jaz, Erika in Karmen (obe ste bili moje sošolki v srednji šoli - prijateljici). Sedele smo na stopnicah pri neki opečnato rozni stavbi (faks i guess?). Mimo so seveda hodili ljudje, starejši in naših let.
Stopnice so bile brez naslonjala in ob zidu, ter segle so visoko. Ob stopnicah je bila cesta, ob cesti pa trava in na travi neki kamniti zid (se mi zdi).
No, na travi je bil nek majhen deček s petardo v roki. Pri nas je bila še neka starejša gospa približno štirideset let. (mimo je šla in se ustavila i think). Kakorkoli. Tisti deček je prižgal petardo in jo ni hotel odvreči. Vsi v paniki smo skočili na noge in kričali naj jo odvrže (jaz še najbolj). Na koncu jo je le odvrgel in ni počila. On jo je šel pobrati, tista starejša ženska in Karmen sta stekli k njemu, jaz pa sem se odšla skriti za vogal v vsej paniki. BUM! Je naredilo(še preden ste onidve dobro prišli do njega). Tisto gospo je odneslo nazaj na stopnice. Jaz sem v paniki čakala in se skrivala za vogalom, dokler ni prišla Karmen s polomljeno desno roko. Jaz v paniki pritečem do nje in paničarim, da je treba poklicat rešilce in iskala njen telefon. Komaj sem bila sposobna tipkati na njen telefon, ko vidim Eriko kako počasi (kakor da se ni pravkar nič zgodilo) hodila od koša kamor je nesla neke odpadke (ja wtf?). In to je to, potem sem se zbudila z razbijajočim srcem v prsnem košu.
In zgolj so to le sanje..
